Ljubljana

Vitezi nemškega reda so prišli v Ljubljano, glavno mesto dežele Kranjske, že pred letom 1228. Privabili so jih Spanheimi, prvi znani lastniki ljubljanskega gospostva. Vojvoda Bernard Spanheimski je križnikom za naselitev dodelil prostor zunaj mestnega obzidja na levem bregu Ljubljanice, danes južni del Novega trga z Bregom, kjer so nasledili templjarje. Ti so bili Spanheimom v oporo pri utrjevanju oblasti in razvoju meščanske naselbine ter agrarni kolonizaciji njenega zaledja, ki so jo nadaljevali in zaključili križniki. Pri tem so bili zelo uspešni, saj so si na Kranjskem pridobili obsežna posestva v Ljubljani in njeni okolici ter na Dolenjskem in v Beli krajini, podeljeni so jim bili tudi številni privilegiji. To je redu omogočalo, da se je uspešno angažiral pri svojem obrambnem, karitativnem in dušnopastirskem poslanstvu.


To zavetišče za uboge, bolne in onemogle je vzdrževalo nekaj posameznikov pod vodstvom duhovnega predstojnika, imenovanega prior. Člani družbe, ki so se ukvarjali izključno s strežbo bolnikov (romarjev in križarjev), so živeli po avguštinskih redovnih pravilih, redovništvu pa so pridružili tudi viteštvo.

Glavni vhod v Križniško cerkev


Ob prihodu v Ljubljano so križniki verjetno prevzeli tudi templjarsko cerkev. Svojo redovno cerkev, o kateri nimamo zanesljivih podatkov, pa so sezidali okoli leta 1277. O njej pripovedujejo predvsem v lapidariju ob križevniški cerkvi ohranjeni kamnoseški členi in znameniti relief, t. i. Krakovska Madona, ki je krasila portal redovne cerkve in je danes v Narodni galeriji. Današnja baročna cerkvena stavba, katere centralna zasnova temelji na tlorisu grškega križa, je bila sezidana v letih 1714–1715 po načrtih beneškega arhitekta Domenica Rossija. Sočasni z arhitekturo so tudi oltarji okvirnega tipa, stvaritev dunajskega dvornega kiparja Marca Prodija. Znamenito milostno podobo Marije Pomočnice na velikem oltarju je po naročilu avstrijske cesarice Eleonore naslikal Johann Michael Rottmayr. Ker je slika zgorela, jo je leta 1859 nadomestila druga, delo dunajskega slikarja Hansa Canona. Na stranskih oltarjih sta podobi redovnih zavetnikov, sv. Jurija, ki ga je naslikal Martino Altomonte, in sv. Elizabete, ki jo je upodobil flamski slikar Anton Schoonjans. Cerkev je bila 2. februarja 1949 z državno odločbo odvzeta nemškemu križniškemu redu, danes pa potekajo v njej različne kulturne prireditve v okviru Festivala Križanke.

Dvorišče križniškega samostana v Ljubljani


Križanke so bile srce in žarišče duhovnosti križniških bratov na Slovenskem. Leta 1897 je bil tu ustanovljen redovni konvent (samostan in zavod za vzgojo učencev in bodočih teologov), ki je dal kar lepo število redovnih duhovnikov. V Križankah je bil od leta 1917 sedež samostojne in neodvisne slovenske križniške redovne province. Tu so delovala tudi številna verska društva in Marijine kongregacije. Zato je njihova zaplemba po drugi svetovni vojni, s katero se je končalo delovanje nemškega viteškega reda v Ljubljani, zelo močno prizadela redovno skupnost. Red so močno okrnili tudi poboji nekaterih patrov med drugo svetovno vojno, zapor in smrt predstojnika p. Valerijana Učaka. Po vojni se so se trpinčenja in zapiranja v skladu s sovražno politiko do vsega nemškega nadaljevala. Kljub vsemu so se križniki ponosno obdržali do danes, predvsem v redovnih župnijah na Štajerskem in v Beli krajini.

Marijina podoba iz Križank, 1660


Hitri kontakt



Priorat: Križniški red

Šišenska cesta 30, 1000 Ljubljana


GSM.: +386(0)41-609-838

Tel.: +386(0)2-719-8102


E-pošta: stamparj@gmail.com


Prior Janko Štampar


Prior Janko Štampar

QR - kontakt


QR