Nastanek in razvoj križniškega reda

Nastanek nemškega viteškega reda je, tako kot nastanek drugih dveh velikih viteških redov, templjarjev in ivanovcev (malteški viteški red), ena od posledic križarskih vojn v 12. in 13. stoletju. Njegovi začetki segajo v leto 1118, ko so nemški vitezi v Jeruzalemu za romarje iz nemških dežel, ki so obiskovali Božji grob in druge svete kraje, povezane s Kristusovim življenjem in trpljenjem, osnovali svoje zavetišče (hospital, špital) in zraven njega sezidali cerkvico, posvečeno Materi božji.

Relief gotskega portala, okoli leta 1400, trpeči Kristus in pred njim klečeči donator, verjetno Bernard Ptujski


To zavetišče za uboge, bolne in onemogle je vzdrževalo nekaj posameznikov pod vodstvom duhovnega predstojnika, imenovanega prior. Člani družbe, ki so se ukvarjali izključno s strežbo bolnikov (romarjev in križarjev), so živeli po avguštinskih redovnih pravilih, redovništvu pa so pridružili tudi viteštvo.


Sam nastanek še danes delujočega nemškega viteškega reda je vezan na tretjo križarsko vojno (1189–1192), ki jo je sprožil poraz križarske vojske v bitki pri Hatinu (Hittim) blizu Galilejskega jezera in arabska osvojitev Jeruzalema leta 1187. Ko so med vojno križarji leta 1189 oblegali trdnjavo Akon (današnja Akka v Izraelu), so jim muslimani zaprli dovoz hrane in pitne vode, zato so se v vojaškem taboru pojavile kužne bolezni. Nekaj trgovcev iz mest Bremen in Lübeck je leta 1190 pod vodstvom mojstra Siegbranda iz jader svojih ladij naredilo zasilno zavetišče, v katerem so skrbeli za bolne in ranjene. Njegovo vodenje je vojvoda Friderik Švabski zaupal svojemu dvornemu kaplanu Konradu in komorniku Burkardu. Osnovala sta karitativno (dobrodelno) bolniško bratovščino in jo poimenovala po starem nemškem zavetišču v Jeruzalemu Hospital Beatae Mariae Teutonicorum in Hierusalem.


Bratovščino, ki je prevzela redovna pravila ivanovcev, je 6. februarja 1191 potrdil papež Klemen III. in jo vzel v svoje varstvo. Ko pa so začeli po smrti nemškega cesarja Henrika VI. Hohenstaufovca nemški križarji množično zapuščati Palestino, so nemški knezi in škofje skupaj z jeruzalemskim kraljem Amalrikom II. to bolniško bratovščino militarizirali in s tem zapolnili razredčene vrste križarjev. Tako nastali nemški viteški red je prevzel pravila templjarjev in v svojih redovnih pravilih združeval viteštvo ter strežbo ubogim in slabotnim. Sestavljali so ga: vitezi (bojevniki), ki so imeli vodilno vlogo, duhovniki, ki so skrbeli za bogoslužje, in laični (»služeči«) redovni bratje, ki so v različnih poklicih služili redu in ljudem, redovni predstojnik pa se je imenoval veliki mojster. Papež Inocenc III. je novi, najmlajši viteški red potrdil 19. februarja 1199 in mu leta 1205 podelil redovno oblačilo – habit, bel plašč s črnim križem.

Nemški trubadur Tannhäuser, ki se je po izročilu udeležil 5. križarskega pohoda

Za nemški viteški red, katerega polni naziv je Red bratov nemške hiše sv. Marije v Jeruzalemu, so se v praksi uporabljale različne izpeljanke oziroma sopomenke: tevtonski viteški red – tevtonci, križniški viteški red, križevniški red ali križniški red – križevniki, križniki ali celo kar nemški red (Deutscher Orden). Danes je njegov uradni naziv Ordo Teutonicus (OT) ali Deutscher Orden. Njegovo slovensko ime je Križniški red (KR), njegovi člani pa so križniki.


Prvi sedež reda je bil v Akonu, po njegovem padcu in preselitvi reda v Evropo je bil sedež nekaj časa v Benetkah, nato pa v letih 1309–1525 v Marienburgu v Prusiji (danes Malbork na Poljskem), med 1525–1809 v Mergentheimu v nemški deželi Württemberg in po letu 1809 na Dunaju v Avstriji.

Grad Malbork v Prusiji


Kmalu po ustanovitvi je nemški viteški red pridobil velika posestva, ne samo na Bližnjem vzhodu, ampak tudi po Evropi (predvsem vzhodni), kjer je aktivno deloval že pred letom 1291, ko so morali križarji po izgubi Akona za vedno oditi iz Svete dežele. V skladu z novimi razmerami so se križniki posvetili novim dejavnostim, zlasti karitativni in dušni oskrbi ljudstva, postali so tudi veliki zemljiški posestniki. Kot prvi jih je že leta 1211 povabil ogrski kralj Andrej II., ki mu je red pomagal pri obrambi, kolonizaciji in pokristjanjevanju obmejne pokrajine Transilvanija. Nato se je preusmeril na sever Evrope. Sodeloval je pri kolonizaciji in pokristjanjevanju Prusije, ki si jo je v letih 1226–1283 podredil kot »redovno državo«, na Pomorjanskem, v deželah ob Baltiku (Litva, Estonija, Poljska) ter deželah osrednje in severne Nemčije. V tem prostoru je bil nemški viteški red, ki se mu je leta 1237 kot posebna veja pridružil litovski viteški red mečenoscev (osnovan 1202), v poznem srednjem veku vodilna verska, gospodarska in nekaj časa tudi politična sila.


Vojaška moč reda je bila zlomljena leta 1410 v bitki pri Tannenbergu, v kateri je zmagala združena poljska in litovska vojska. Temu porazu so sledile velike izgube ozemlja, tudi Prusije. Leta 1525 je veliki mojster Albreht, grof brandenburški, z večino redovnih sobratov prestopil v protestantizem in si prilastil redovno kneževino, ki se je sekularizirala in preoblikovala v posvetno vojvodino, odvisno od Poljske. Sčasoma je red, v katerem se je začel notranji razkroj, v Nemškem cesarstvu izgubil vse redovno premoženje. Proti njemu je ostro nastopila tudi meščanska francoska revolucija, med katero je izgubljal svoja posestva ne le v Franciji, ampak tudi v drugih evropskih deželah, dokler ni Napoleon I. leta 1809 ukinil redovne države v vseh odvisnih državah Renske zveze.

Marija na Salomonovem prestolu

Nemški viteški red je preživel le v Avstriji, kjer so ga vzeli v zaščito Habsburžani, saj je opravljal pomembno karitativno poslanstvo. Tu je bila redovna ustanova spet vzpostavljena leta 1834 z odlokom cesarja Franca I., ki je določil, da je red duhovna, neposredno cesarju podrejena ustanova, mesto velikega mojstra pa je pridržano za enega od nadvojvod habsburške hiše. Obnova reda je bila slovesno razglašena leta 1840. Veliki mojster je postal nadvojvoda Maksimilijan III., duhovni vodja pa duhovnik p. Peter Rigler iz Tridenta. Nova pravila, ki jih je leta 1871 potrdil papež Pij IX., so redovnim duhovnikom poleg pastorale nalagala še karitativno delo in vzgojo mladine v redovnih konventih. Nastala je tudi ženska veja reda – križniške sestre, izrazito karitativna ustanova, ki je skrbela za negovanje in postrežbo bolnikov, ubogih in pomoči potrebnih v redovnih bolnicah in zavetiščih ter za izobraževanje ženske mladine. Red se je že ob koncu 19. stoletja usmeril v ustanavljanje rezervnih vojaških bolnišnic, za katere so zbirali denar njegovi simpatizerji in sodelavci, častni člani nemškega reda. Zato je ob izbruhu 1. svetovne vojne premogel za tiste čase najsodobnejšo sanitetno opremo in šolano osebje ter je lahko hitro in uspešno pomagal ranjenim.

P. Peter Rigler, duhovni prenosvitelj Križniškega reda

Po končani vojni, razpadu avstro-ogrske monarhije in nastanku novih držav se je red znašel v precej kočljivem položaju. Redovniki vitezi so ugotovili, da kot laiški red nimajo prihodnosti, v Češkoslovaški republiki in Kraljevini SHS (Jugoslavija) pa je redu grozila celo ukinitev in konfiskacija imetja. Zato je leta 1923 kot zadnji viteški veliki mojster neduhovnik v prid nujno potrebne redovne reforme odstopil veliki mojster nadvojvoda Evgen, na njegovo mesto pa je prišel brnski škof Norbert Klein.


Leta 1929 je red sprejel nova pravila, s katerimi je prenehal biti laiški viteški in je postal duhovniški oziroma kleriški red, njegovo vodstvo pa so prevzeli v duhovnike posvečeni redovni bratje, ki so z ustanavljanjem duhovniških konventov obnovili redovno duhovništvo. Patrom duhovnikom je bilo zaupano duhovno vodstvo redovnih sester, uprava karitativnih zavodov in dušno pastirstvo na redovnih župnijah. Danes so člani reda bratje duhovniki (patri), bratje laiki, sestre redovnice in familiarji – redovni sotrudniki. Red je prisoten v Avstriji, Nemčiji, na Češkem, Slovaškem, v Italiji (južna Tirolska) in v Sloveniji (Štajerska, Bela krajina). Njegov sedež je na Dunaju (Singerstrasse 7), veliki mojster pa je dr. Bruno Platter.

Veliki mojster, dr. Bruno Platter, vrhovni predstojnik Križniškega reda


Hitri kontakt



Priorat: Križniški red

Šišenska cesta 30, 1000 Ljubljana


GSM.: +386(0)41-609-838

Tel.: +386(0)2-719-8102


E-pošta: stamparj@gmail.com


Prior Janko Štampar


Prior Janko Štampar

QR - kontakt


QR