V skupnost križniškega reda so prav od začetka delovale tudi sestre, predvsem kot neutrudne strežnice bolnih romarjev in ranjenih križarjev v Palestini in pozneje drugod po Evropi, kjer je red deloval. Vendar je njihovo delo in skupnost zaradi nesrečnih okoliščin v srednjem veku propadlo. Sredi 19. stoletja pa je red spet začutil potrebo po ženskem elementu, zato je vrhovni voditelj reda – veliki mojster Maksimilian Estenski leta 1854 na Tirolskem znova ustanovil žensko vejo reda kot kongregacijo (versko družbo), kjer so sestre začele karitativno in vzgojno dejavnost. Njihova navzočnost se je počasi širila v nemške dežele, Italijo, na Češkoslovaško in v Slovenijo.

V Sloveniji je bila leta 1899 ustanovljena redovna bolnišnica v Ormožu. Takrat je z 32 posteljami veljala za eno od najsodobnejših redovnih bolnic. Med obema vojnama je želela jugoslovanska oblast bolnico podržaviti, zato je red leta 1918 v Ormožu ustanovil samostojno sestrsko provinco za Slovenijo, ki si je kmalu pridobila dovolj mladih slovenskih sester. Sredi dvajsetih let 20. stoletja sklene red urediti socialno skrbstvo, zato leta 1925 nastane sestrska postojanka v komendi Velika Nedelja, dve leti pozneje v Muretincih ustanovijo dom za ostarele, enako tudi v komendi Metlika. Tja so sestre prišle že pred koncem obnovitvenih del, da bi najprej negovale bolnike po domovih. Leta 1930 so ustanovile postojanko v Ljubljani, kjer so prevzele gospodinjstvo v vajeniškem domu. Tu so stanovale tudi sestre, ki so obiskovale tečaje za nego bolnikov in druge šole. Končno so leta 1937 ustanovile še manjši dekliški internat v Črnomlju.

Postojanke so se po večini vzdrževale same, le bolnica v Ormožu je potrebovala večjo podporo s strani reda, čeprav so sestre veliko postorile s povečanjem lastne ekonomije. Število postelj so povečale s 35 na 54. Letno je nego in zdravniško pomoč prejelo nad 1000 bolnikov. Potreba po vedno večjem številu sester za delo v bolnišnici je narekovala sklep generalnega sveta reda, da se za sestre in vzgojo redovnega naraščaja poleg bolnice sezida še sestrski dom.

Po vojni so lahko križniške sestre le kratek čas nabirale moči za vnovično življenje po pravilih skupnosti. Obstajale so še redovne postojanke v Ormožu, Muretincih, Metliki, Ljubljani, Črnomlju in Semiču. Še vedno so medse sprejemale mlada dekleta, toda leta 1948 je cerkvi sovražna oblast podržavila vse redovno premoženje. Ta razlastitev je redovno provinco na Slovenskem hudo prizadela. Nekatere sestre so dobile delo v državnih službah, predvsem v bolnišnicah, druge so si morale poiskati novo delo. Leta 1951 je 61 članic province zaposlenih po različnih krajih Slovenije. Smele so sicer živeti po svojih pravilih, a v civilni obleki. To pomeni, da kot redovnice nikoli niso nastopile v javnosti. Posebno boleče je bilo zanje to, da so ostale brez svojega redovnega doma. Šele leta 1961 so s svojimi prihranki kupile hišo v Ljutomeru na Trgu Jakoba Babiča 3 in si uredile možnost za skupno življenje, prva predstojnica je takrat postala s. Elizabeta Dobrun. Pozneje je dolga leta vodila skupnost s. Lavrencija Pignar, od leta 2000 pa jo vodi s. Mirjam Belaj. Postojanka je postala provincialna hiša, pozneje se ji je pridružila še hiša v Ptuju in Ormožu. Od leta 2010 so sestre samo v Ljutomeru.

Zaradi pomanjkanja novih poklicev v vseh redovnih provincah v zadnjem času tečejo pogovori o njihovi združitvi v eno skupno provinco sester Križniške hiše svete Marije v Jeruzalemu.

Brez stroge samostanske ograje poskušajo sestre med ljudmi uresničevati svojo življenjsko podaritev Kristusu. Ta se danes izraža v tihi molitvi in žrtvi za Cerkev in svet, v solidarnosti in pripravljenosti na pomoč, v vsestranski skrbi za župnijski dom in župnijo. Molimo in zaupajmo, da Kristus še vedno kliče tiste, ki bodo pogumno prišli med nas.