Črnomelj

Ustanovitelj črnomaljske župnije je oglejski patriarh Berthold. Njegova sorodnica, višnjegorska grofica Zofija Višnjegorska, mu je podarila svoje belokranjsko posestvo z naročilom, naj ga uporabi za novo župnijo v Črnomlju. 18. oktobra 1228 je patriarh Berthold podpisal ustanovno listino in ji pridružil še štiri cerkve v pokrajini: Metliko, Semič, Podzemelj in Vinico. Tako je novoustanovljena župnija zajemala celotno Belo Krajino. Župnija je bila leta 1268 trajno dodeljena križniškemu redu, ki je imel nalogo, naj skrbi za dušno pastirstvo in obrambo dežele.

Podružnične župnije so se osamosvojile že v naslednjem stoletju.

Črnomaljska župnija je v svojih 750 letih imela pestro zgodovino. Predvsem hudo je bilo v časih turških vpadov. Samega mesta Turki sicer niso nikoli zavzeli, so pa zato toliko bolj trpele okoliške vasi. To je povzročilo veliko revščino. Ker ni bilo ljudi, tudi zemlja ni bila veliko vredna. Komendator iz Črnomlja je takrat zapisal, da bi vse svoje imetje prodal tudi po polovični ceni, pa ga nihče noče kupiti. In vpadi Turkov niso bili edina nesreča, ki je doletela tukajšnje prebivalstvo. K slabim življenjskim razmeram so doprinesli velik požar leta 1646, kolera leta 1835, pa tudi vpadi Uskokov in Hajdukov, ki so pogosto ropali po Beli Krajini in so jih avstrijski orožniki zatrli šele sredi 19. stoletja. A kljub revščini je bilo v ljudeh toliko trdoživosti, da so preživeli težke čase.

Tudi obe svetovni vojni sta ljudem na tem območju prinesli veliko gorja in v tem času so mnoge vasi ostale skoraj prazne. Po drugi svetovni vojni se je začela uspešna obnova teh krajev, o čemer pričajo številne nove hiše in druge zgradbe v mestu in okoliških vaseh. V župniji se je življenje normaliziralo, življenjski standard se je izboljšal in število prebivalstva je znova naraslo. Za dejstvo, da so Črnomaljci ostali narodnostno zavedni ter so hkrati napredovali tudi v srčni in duhovni kulturi, pa imajo v vleiki meri zasluge križnisški in škofijski duhovniki, ki so se tukaj osem stoletij skupaj z lokalnim prebivalstvom trudili in oznanjali evangelij ter z njim najlepše in najboljše življenjske vrednote.

Danes obsega župnija Črnomelj osrednji del Bele Krajine s 14 podružnicami v okoliških vaseh in ima 7000 ljudi. Vse so bile v zadnjih letih obnovljene, le cerkev Svetega Duha v mestu, ki je bila nacionalizirana, je v denacionalizicijskem postopku. V župniji je tudi devet pokopališč.

Ob nedeljah in praznikih so redne svete maše v župnijski cerkvi in v Dobličah, v drugih podružnicah pa občasno.

Vera in življenjska moč župnije se meri tudi po tem, koliko duhovnih poklicev daje. Podatkih zadnjih 170 let kažejo, da je bilo v tej župniji 13 novih maš in veliko število redovnic.

Cerkev sv. Petra

Cerkev stoji v središču mesta, na severnem delu na pomolu pozidanega mestnega jedra. Prvič se omenja že leta 1228 v ustanovni listini, drugič pa leta 1268, ko jo je v upravljanje dobil nemški viteški red. Do leta 1802 je bilo ob stavbi tudi pokopališče. Tako so na zahodni strani cerkve leta 1953 odkrili staroslovanske grobove iz 10. in 11. stoletja, pri zadnji obnovi pročelja leta 1978 pa celo delčke antičnih nagrobnikov, ki so bili uporabljeni kot gradbeni material.

Sedanja stavba, pozidana na prostoru starejših, z baročno dvorano in kapelami je najverjetneje iz prve polovici 18. stoletja. Ima izrazito enoladijski prostor s po tremi kapelami na vsaki strani. V kapele in v glavno ladjo prihaja svetloba skozi polkrožno zaključena podolgovata okna. Prezbiterij je pravokoten in kupolasto sklenjen. Leta 1880, ko so prizidali tudi enonadstropno zakristijo, so baročne značilnosti zvonika zamenjali novogotski. Nekdanji glavni oltar so leta 1956 pripeljali iz ljubljanske bolnišnične kapele, stranskega pa v drugi polovici 19. stoletja izdelal podobar Vurnik. Goršičeve orgle so bile izdelane leta 1882.

Sedanji mozaik je poleti 2018 izdelal jezuit Marko Ivan Rupnik s sodelavci.

Metlika

Prvotni sedež župnije ob njenem nastanku (že pred letom 1200) je bil vse do leta 1461 pri današnjih Treh farah v Rosalnicah oziroma takratni Marijini cerkvi (danes severni). Zaradi pogostih turških vpadov so se ljudje preselili za obzidje utrjenega gradu in tako je podružnica sv. Nikolaja v današnjem mestu Metlika (do 15. stoletja imenovana Novi trg) postala župnijska cerkev, Tri fare pa podružnica.

Leta 1268 so župnijo trajno dodelili križniškemu redu, od leta 1735 pa je v Metliki tudi sedež proštije (nadžupnije).

Župnija ima 11 podružničnih cerkva. Najznamenitejša je Tri fare, ki so jo križniki dali pozidati v gotskem slogu in je še vedno božja pot. Nahaja se v ravninskem severozahodnem delu naselja Rosalnice pri Metliki. Romarski kompleks je sestavljen iz treh gotskih cerkva, stisnjenih znotraj visokega pokopališkega obzidja. To je verjetno še ostanek protiturškega tabora. Severna cerkev je posvečena Žalostni Materi božji, srednja nosi ime patroncij Glej človeka, južna pa je cerkev Lurške Matere božje.

Križniški red je leta 1939 v metliški komendi ustanovil dom za onemogle in ostarele, ki kot občinska ustanova deluje še danes. Metliški župljani s ponosom povedo, da je tukaj kot kaplan delal svetniški kandidat škof Friderik Baraga. Od tod je leta 1830 odšel v misijone med severnoameriške Indijance.

Cerkev sv. Nikolaja se omenja že leta 1334. Med turškim vpadom je leta 1578 pogorela in zgradili so novo. Toda tudi ta je leta 1705 skupaj s celotnim mestom in župniščem pogorela. Na razvalinah so tako morali znova postaviti cerkev, ki je zgrajena v baročnem slogu. Posvetili so jo leta 1759. V njej so lepi baročni oltarji.

Semič

Semiška župnija zajema območje od Gorjancev do Metlike ter Podzemlja do Planine, ki je bila nekoč samostojna župnija Kočevarjev. Ker pa so se med drugo svetovno vojno morali odseliti, je Planina postala ena od 15 podružnic, ki zdaj spadajo pod okrilje župnije Semič in skupaj pokrivajo kar 47 vasi.

Župnijo je po vsej verjetnosti skupaj s križniki, ki so tu kot zemljiški gospodje branili prebivalstvo pred napadi Uskokov in Turkov, ustanovil ogrski kralj Bela II.

Samostojna župnija, priključena križniškemu redu, je Semič postal leta 1338.

Posebnost semiške župnije je ta, da skoraj na vsakem gričku stoji cerkvica, v katero prihajajo verniki iz treh ali štirih bližnjih vasi. Tako veliko število cerkvic na gričih je v preteklosti poleg verskega imelo tudi obrambni namen. Hkrati pa se je poleg bogoslužja tam odvijalo tudi kulturno življenje. Še pred leti se je v podružnicah na Krivoškem vrhu, Štrekljevcu in Rožnem Dolu odvijalo več dejavnosti, poleg maš med tednom tudi verouk in šola.

Cerkev sv. Štefana prvič omenjajo leta 1228 ob ustanovitvi župnije Črnomelj, po nekaterih domnevah so jo zgradili že v 9. stoletju ali pa vsaj v 11. stoletju. V času turških vpadov so okoli cerkve zgradili tabor, a so ga leta 1547 Turki zavzeli in vas opustošili.

Zdajšnja cerkev je bila obnovljena leta 1821 v slogu baročnega klasicizma. Trenutno v cerkvi potekajo temeljita gradbena in restavratorska dela.

Iz Semiča se upravlja tudi samostojna škofijska župnija Črmošnjice, kjer je še danes nekaj Kočevarjev staroselcev. Razen župnijske cerkve, obnovljene 2010, ima še dve podružnični cerkvici in polno podrtih podružničnih cerkva. Zdaja šteje župnija okrog 600 ljudi.

Podzemelj

Župnija Podzemelj leži med rekama Kolpa in Lahinja.

Ob cesti Metlika-Črnomelj leži na položnem pobočju Kučarja prijazna vasica Podzemelj. V njej najdemo cerkev sv. Martina, župnišče in šolo. Teritorij sedanje podzemeljske župnije je bil najprej sestavni del pražupnije Črnomelj. Leta 1383 pa je bila kot samostojna župnija pridružena križniškemu redu, kar je še danes. Leta 1785 se je iz nje izločila župnija Adlešiči.

Cerkev sv. Martina je danes osrednji del vasi in ima baročno podobo. Omenjal jo je že Janez Vajkard Valvasor in naj bi stala že pred letom 1228. Tudi sam kraj Podzemelj se je prvotno imenoval Sv. Martin. Cerkev je na zunaj in v notranjosti rezultat baročne predelave.

Podzemelj je bil prvič omenjen leta 1279. Razgledni hrib Kučar nad Podzemljem je bil poseljen že v predzgodovinski dobi, o čemer pričajo ostanki nasipov na južnem vrhu hriba. Količina najdb priča, da je bilo na tem kraju eno od največjih železnodobnih selišč v širšem južnoalpskem prostoru.

Vinica

Tudi župnija Vinica je bila prvotna podružnica črnomaljske župnije. Stalnega duhovnika je imela od leta 1228, ko je oglejski patriarh Berthold ustanovil župnijo Črnomelj in ji podredil podružnice Podzemelj, Metliko in Semič. Gotovo je bila župnija od leta 1268. Križniškemu redu je bila dodeljena leta 1338. V župnijo Vinica je do leta 1787 spadal tudi del župnije Preloka in do leta del župnije Dragatuš. Cerkvenopravno je Vinica do leta 1751 pripadala Oglejskemu patriarhatu, nato do leta 1787 goriški nadškofiji in na koncu ljubljanski.

V Vinici se je 1876 rodil belokranjski pesnik Oton Župančič, ki nam pričuje o bivanju Boga v nas z besedami: “O, sonce je, ker ga slutimo, ker ga v globini duše čutimo!”

Župnijska cerkev najdenja sv. Križa (Povišanje sv. Križa) je v osnovi gotska stavba iz 13. stoletja, a je bila pozneje večkrat predelana. Glavni oltar je iz 18. stoletja, slika Sveti križ v njem pa je delo slikarja Antona Cebeja.

Prostorna cerkev z veliko lopo pred glavnim vhodom je bila pozidana v drugi polovici 17. stoletja. Božjepotna cerkev ima lep “zlati” glavni oltar v treh nadstropjih, najlepši v Beli Krajini, ki je iz prve polovice 18. stoletja.