DUHOVNO ŽIVLJENJE BRATOV
Iz Pravil bratov Križniškega reda sv. Marije v Jeruzalemu 49-64
Sveta Cerkev nam je pripravila dve mizi: mizo evharistije in mizo Božje besede. Potrebujemo hrane in luči. Kristus nam je zapustil svoje telo v hrano in svojo besedo za luč.
Vsakodnevno slavje svete evharistije je vir in višek krščanskega življenja v skupnosti. Zato vsi bratje, če je le mogoče, slavimo to skrivnost vsak dan skupno, zavestno in pobožno. Pri tem nas oblikuje Božja beseda, pri mizi Gospodovega telesa pa najdemo moč, da bi vse naše življenje, delo in trud postajalo nenehna zahvala.
Premišljevanje je duša duhovnega življenja. Zato naj bratje vsak dan določen čas posvetimo branju in premišljevanju svetega pisma. Prav tako naj si vsak brat med dnevom prihrani določen čas za duhovno branje, s katerim bo poglabljal svoje duhovno življenje. Vsak brat naj tudi dnevno pred Bogom opravi izpraševanje vesti.
Vsi bratje enkrat letno opravimo večdnevne duhovne vaje.
Bratje naj pogosto in radi molimo za sveto Cerkev, za zveličanje vseh ljudi in drug za drugega. Zlasti naj molimo za predstojnike in one brate, ki so v svojem poklicu postali slabotni ali so ogroženi. V svojih molitvah naj se spominjamo tudi redovnih sester, vseh familiarov in dobrotnikov. Bratska molitev spremlja brate, sestre in redovne pripadnike, ki so zaspali v Gospodu.
Bratje prejemamo pogosto zakrament svete spovedi kot dovršitev svoje spokornosti; tukaj od Kristusa vedno znova prejemamo odpuščanje grehov in moč, da zvesteje hodimo za njim.
Vsak brat se v znamenju križa za vedno poveže z redom. Vtisnjen mu je kot pečat, ki ga oblikuje. Bratje z večnimi zaobljubami ga zato nosijo na belem plašču, bratje z začasnimi zaobljubami pa na črnem plašču. Bratje nosijo od zaobljub naprej tudi redovni križ na prsih.
REDOVNI ZAVETNIKI
1) Božja mati Marija
Pravila bratov Križniškega reda sv. Marije v Jeruzalemu 67
Naša skupnost se je že ob ustanovitvi zatekla pod Marijino varstvo, zato nosimo njeno podobo globoko v svojih srcih. Marija je vse sprejemala nase kot ponižna Gospodova dekla. Ni zaupala v lastne moči, da bi izvršila Božje delo, ampak je bila pripravljena, da se kljub popolni nepreglednosti Božjih načrtov z njo in v njenem življenju zgodi Božja volja. Njeno edinstveno delo je bilo: predanost Bogu v veri. Ona nas uči, naj se brez pridržka darujemo za rast Kristusovega kraljestva: “Karkoli vam reče, storite” (Jn 2,5). Zaradi njene posebne naloge v Božjem odrešenjskem načrtu bomo vedno gojili Marijino češčenje v oblikah, ki jih priporoča sveta Cerkev. Bratje molijo vsak dan, skupaj ali osebno, sveti rožni venec in molitev Angel Gospodov.
2) Sveta Elizabeta Turinška (Ogrska)
Pravila bratov Križniškega reda sv. Marije v Jeruzalemu 68
Sveto Elizabeto Turinško (Ogrsko) so bratje izbrali za zavetnico reda že kmalu po njeni smrti, ker je svojo skrito službo Božjemu kraljestvu zgledno živela in na edinstven način uresničila. Kot žena in mati naj nam bo vzor resnične ljubezni.
Sv. Elizabeta Ogrska
Zgodba njenega življenja se bere kakor napet pustolovski roman, saj je morala v svojem kratkem življenju marsikaj prestati, še največ zasmehovanja, poniževanja in celo pregnanstvo. Največja pustolovščina pa je bilo prav gotovo njeno bogoljubno življenje in dobrota njenega srca. Znana je namreč kot velika dobrotnica in zavetnica ubogih, lačnih in odrinjenih. Vse svoje ogromno imetje je razdala njim, zgradila bolnišnico in v njej stregla bolnikom, na svojem gradu pa dnevno prehranjevala na stotine ljudi. Po moževi smrti in preganjanju se je odrekla blišču in živela skrajno siromašno življenje. Že dan po pogrebu (19. novembra 1231) so se začeli na njenem grobu dogajati čudeži, zato jo je papež komaj štiri leta po smrti razglasil za svetnico.
»Ljuba gospa, nikar mi ne zamerite. Glejte, tu pred menoj stoji usmiljeni, sladki in ljubeznivi Zveličar z bodečim trnjem kronan. Moja krona bi ga zasmehovala, če bi mu tako ošabna z biseri, zlatom in dragimi kamni stala pred njim.« (tašči, ki jo sili, da v cerkvi nosi krono)
»O, Gospod, ne morem se ti dovolj zahvaliti, ker mi dopuščaš te uboge ljudi, tvoje najljubše prijatelje, sprejemati in oskrbovati.«
»Vse mi je vzeto, ne preostane mi nič drugega kakor molitev v Bogu.«
»Vse, kar imam, je že dolgo lastnina ubogih. Razdelite torej, kar še ostane, mednje, razen moje slabe halje, v kateri me pokopljite. Oporoke ne delam, ker nimam drugega dediča kakor Kristusa.«
Elizabeta Ogrska ali Turinška še danes velja za eno najpomembnejših žena katoliške Cerkve in veliko zgodovinsko osebnost, po kateri se zgledujejo in se ji priporočajo vsi, ki se posvečajo skrbi za reveže in bolnike. Po njej se tako imenuje tudi več samostojnih skupnosti »elizabetink«, ki se vse posvečajo skrbi za reveže, bolnike in ljudi v stiski.
Njeno ime izhaja iz hebrejskega imena Elišeba, katerega prvotni pomen je »Moj Bog je polnost, moj Bog je moja prisega«. Rodila se je leta 1207 na očetovem dvoru v sedanji Bratislavi, tedaj na Ogrskem, umrla pa 17. novembra 1231 v Marburgu v Nemčiji. Njen oče je bil ogrski kralj Andrej II., mati pa Gertruda iz plemiške družine Andeško-Meranskih. Pri štirinajstih letih se je poročila s turingijskim mejnim grofom Ludvikom IV. V kratkem, a srečnem zakonu so se jima rodili trije otroci: Herman (1222), Zofija (1224) in Gertruda (1227).
Leta 1228 naj bi vstopila v Frančiškov tretji red, in sicer na veliki petek, ko je slovesno naredila zaobljube in se na oltarju frančiškanske cerkve v Marburgu odrekla vsemu posvetnemu blišču. Vse življenje je posebej skrbela za bolnike, gobavce in najbolj uboge med ubogimi. Pri tem jo je podpiral tudi njen mož; že v Wartburgu je zgradila bolnišnico, prav tako tudi v Marburgu, kamor je odšla po moževi smrti. Vse svoje premoženje je razdala in porabila za reveže.
Njen spovednik Konrad iz Marburga, ki je napisal njen prvi življenjepis, jo slavi kot tolažnico ubogih in okrepčevalko lačnih. V njem med drugim piše: »Kljub njenim številnim delom usmiljenja, Bog mi je priča, sem redko videl ženo, ki bi bolj gojila molitveno življenje; nekateri redovniki so često videli, kako ji je čudovito žarel obraz, ko je prišla na skrivnem molit, in kakor da so ji sončni žarki prihajali iz oči. Pred smrtjo sem jo spovedal in, ko sem jo vprašal, kaj bo z njenim imetjem in obleko, je odgovorila, da je že vse, kar so mislili, da ima, last revežev.«
Čudeži: Njen najbolj znan je čudež z vrtnicami, ko se je kruh v košari, ki ga je na skrivaj nosila revežem, spremenil v bele in rdeče vrtnice; pa tudi, kako je gobavec, ki ga je negovala v moževi postelji, dobil Kristusov obraz. Na njeno priprošnjo so izpričani številni čudeži ozdravljenja, celo obujenja od mrtvih.
Sv. Elizabeta Ogrska je zavetnica dežel Hessen in Turingija, nemškega viteškega reda, združenj Karitas, Elizabetinih društev, vdov in sirot, beračev, po nedolžnem preganjanih, bolnikov, vseh, ki so v stiski, pekov in čipkaric. Na upodobitvah je prikazana v knežji ali preprosti obleki, kako deli miloščino ali revežem umiva noge. Upodabljajo jo tudi kot ponižno frančiškansko tretjerednico. Kot atribute ima ob sebi košaro s kruhki, skledo z ribami ali vinski vrč, včasih tudi košaro z vrtnicami, žlico, model cerkve, knjigo ali krono (ali tri krone: eno na glavi in dve na knjigi).
Pokopali so jo v Marburgu v bolnišnici, ki jo je ustanovila; v letu, ko so jo razglasili za svetnico, pa so njene kosti prenesli v njej posvečeno gotsko baziliko. Relikvije so kasneje sicer poskušali uničiti, a je del kljub temu ohranjen v samostanu elizabetink na Dunaju. Za svetnico jo je 27. maja 1235, štiri leta po smrti, razglasil papež Gregor IX.
Od leta 1671 so njen praznik slavili na dan njenega pogreba, 19. novembra, po novem pa se praznuje na dan njene smrti, 17. novembra. Takrat godujejo mnoge naše Elizabete, Betke, Lize, Elze, Elice, Špele in Špelce.
1. Potrpežljivo in v prostovoljnem uboštvu prenašaj zaničevanje drugih.
2. Ponižnost naj ti bo posebej pri srcu.
3. Ne išči človeške tolažbe in mesenih strasti.
4. Bodi usmiljena do bližnjega.
5. Zahvaljuj se Bogu, da te je s svojo smrtjo rešil pekla in večne smrti.
6. Ker je Bog veliko zate pretrpel, tudi ti potrpežljivo nosi svoj križ.
7. Imej Boga vedno v svojem srcu in v svojih mislih.
8. Z vso dušo in telesom se popolnoma posveti svojemu Bogu.
9. Večkrat se spomni, da si delo božjih rok ter si prizadevaj, da boš mogla biti z njim večno združena.
10. Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, tudi ti drugim stori.
11. Vedno se spominjaj, kako kratko je človeško življenje in da umirajo tako mladi kakor stari. Zato vedno hrepeni po nebeškem življenju.
12. Vseskozi obžaluj svoje grehe in prosi Boga, da ti jih odpusti.
(Kratka pravila za življenje, ki jih je sv. Elizabeti predpisal njen spovednik, oče Konrad.)
3) Sv. Jurij
Pravila bratov Križniškega reda sv. Marije v Jeruzalemu 69
Častimo tudi mučenca sv. Jurija, ki je že stoletja zgled bojevnikov za vero. Tudi nam naj bo v boju za vero zgled. Vsakodnevna zvestoba vse do darovanja zadnjih moči nam more biti nekrvavo mučeništvo in izpričuje velikodušno mišljenje.
Sveti Jurij, mučenec, rojen verjetno okoli leta 275 do 280 našega štetja, svetnik, okoli katerega se sučejo mnoge zgodbe in legende. Ne glede na to, da je večina podatkov o svetem Juriju zavitih v številne legende, pa je bil vseskozi, zlasti po zaslugi križarjev, eden najbolj češčenih svetnikov v »starem« krščanskem svetu.
O njem ne vemo nič zanesljivega, vendar je redkokateri svetnik obdan s toliko legendami kot prav ta mučenec iz Kapadokije, to je iz današnje Turčije.
Zagotovo se ve, da je bil kristjan, ki je bil mučen pod Konstantinom, izvira pa verjetno iz mesta Lydda (Diospolis v Palestini). Po antičnih virih naj bi bil iz Kapadokije, legenda pa pripoveduje, da se je rodil v aristokratski družini, okrog leta 280. Preselil naj bi se v Palestino, kjer je pri 17 letih vstopil v Dioklecijanovo vojsko, v kateri je kmalu postal znan zaradi svojega poguma. Njegova hrabrost ga je povzdignila, da je postal osebni stražar cesarja Dioklecijana.
Podoba svetega Jurija, ki sedi na konju in se bojuje z zmajem, sodi med najbolj znane upodobitve v krščanstvu. Upodabljajo ga kot močnega, mladega moža v viteški opravi na belem konju. Njegova atributa sta ščit in sulica. Podoba svetega Jurija na konju v boju z zmajem spada med najbolj znane in pogoste upodobitve v krščanstvu. Na freskah in kipih je pogosto upodobljen s kopjem v rokah, ko stoji ali jezdi na konju in s sulico prebada zmaja. Zmaj v legendi predstavlja staroversko, predkrščansko verovanje, ki ga nova vera, krščanstvo, premaga.
Najbolj znana je legenda (v svojem delu Zlata legenda jo je zapisal Jakob da Voragine), kako je rešil kraljevo hčer pred zmajem, ki je ustrahoval vso deželo. Napadel ga je s sulico, ga ranil in obljubil ljudstvu, da ga bo ubil, če se bodo dali vsi krstiti. Ko ga je usmrtil, se je dalo krstiti kakih petnajst tisoč ljudi. Jurij se je sam naznanil na dvoru v Nikomediji, da je kristjan. Prestati je moral dolgotrajno in vsestransko mučenje: privezali so ga na kol, vrgli v vrelo apno, a je vse prestal brez poškodb. Na koncu so ga, skupaj s kraljico, ki se je ob njegovih čudežih spreobrnila, obglavili pred mestnimi vrati.
Po ljudskem koledarju pomeni jurjevo začetek pomladi in zato so ta dan še posebno slavili.
A zaradi nekdanje cerkvene razdelitve so god svetega Jurija v krajih severno od Drave praznovali 23. aprila, južno od Drave pa dan pozneje. Sicer pa je Jurij med drugim zavetnik Anglije, Nemškega križniškega reda, italijanske konjenice in tudi mesta Ljubljana. V Ljubljani mu je posvečena kapela na gradu.
